Zakaj se stvari kar zgodijo?

Veliko ljudi ne zmore več obvladovati svojih čustev, ker prehajajo dimenzije – kar se jim dogaja zavestno ali nezavedno.

Stabilnost, zavestnost, prisotnost je pogoj, da se situacije ne zgodijo kar tako, ampak imamo svoje reakcije nad situacije pod kontrolo.

Kot medij duhovnega vodstva sem  takoj,  ko se povežem z duhovnim vodstvom človeka ali živali, v tranzitu med dimenzijami tu-zemeljskega življenja in dimenzijami in frekvencami duhovnih vodnikov, ki so v drugih dimenzijah. In vsaka dimenzija ima svojo vibracijo.

Moj čas kanaliziranja je zato omejen, če želim ostati umeščena v prostor in čas svoje sedanje reinkarnacije in da opravim naloge svoje osebne rasti in da živim “normalno” življenje hčerke, mame, partnerke, prijateljice,…

Ker če nimam dovolj časa ali pozabim zavestno preklopiti, nisem usklajena z zemeljskimi vibracijami in to je zelo velik izziv  zame, ker so zemeljske vibracije  veliko nižje in je prisotnost strahu »normalno« stanje. V takšnem stanju nimam “kapacitete” rokovati z zemeljskimi izzivi in za mojega partnerja in tudi ostale, je to izziv, ker nismo na istih vibracijah; se ne slišimo, ker ne govorimo »istega jezika« in v takšnem trenutku je težko ali celo nemogoče zavedati se svojega stanja, ker takrat naš Ori – naše bistvo – ne sodeluje z našo zavestjo.

Obdobje ozaveščanja

Leta je trajalo, da sem opisano dogajanje ozavestila in da sem bila pripravljena, da je v moje življenje lahko prišel človek, ki je bil sposoben to razumeti in vzdržati; a še vseeno je včasih to izziv zanj, saj nikoli ne ve, kdaj bom spet zapustila zemeljske frekvence in se predala svojemu poslanstvu, ali pa on svojemu, ker oba pri svojem poslanstvu prestopava zemeljske dimenzije.

Seveda isto oba počneva v osebnem življenju, a ker se tega zavedava, lahko bolj razumeva drug drugega in tisto, kar se nama dogaja.

Zelo sem hvaležna energijam, da so mi ga poslale in njemu za njegov trud.
Brez njega še sedaj ne bi razumela, kaj se mi dogaja in zakaj pride do »kratkega stika« po duhovnih terapijah; pa naj bo to delo z ljudmi ali z živalmi. In tudi v mojem osebnem življenju. 

Zemlja je poligon za rast in različnost vibracij posameznikov in dualnost je pogoj za rast.

Pogosto »prasketanje«

Zakaj vam pišem o tem? Zato, ker veliko ljudi, ki »delajo« na sebi in tudi z drugimi ljudmi, ne uspe živeti osebnega življenja. Imajo težave v odnosih a ne najdejo vzroka in potem krivijo sami sebe ali druge.

Tako, kot človek ne more hoditi fizično po oblakih, tako ne more živeti kvalitetnega fizičnega življenja, če je z “glavo” v oblakih.

In so takšni, ki še niso zavestno stopili na pot duhovne rasti, a vseeno rastejo prek izzivov in se jim te stvari dogajajo. Ker prehajajo dimenzije zavestno ali nezavedno.

Ko pridejo nazaj v zemeljsko dimenzijo in se zavestno vibracijsko ne uskladijo z njo, začutijo frekvenco (občutke) negativnih čustev, to kolektivno vibracijo  potem vzamejo za svoj občutek ali ga pišejo partnerju, mami, otroku, učitelju,… in ker vibracija ustvari situacijo, je izziv v odnosih takoj prisoten.

Jaz pravim, da »zaprasketa«. To je isto, kot bi žico, v kateri je 3000 woltov staknil z 220. Ja »zaprasketa« se in pride do poškodbe žic.

Ta dinamika se dogaja vsem ljudem v odnosih, tako do ljudi, kot do svari: takrat, ko želijo eno, pritegnejo ravno nasprotno od želenega. 

Vedno, ko človek ni zavesten sebe v trenutku in času zemeljske realnosti, se to zgodi.

Začarani krog.

Ko ima človek velike preizkušnje ali se že od malega odmika v energijski svet, pride do  prisotnosti obremenilne energije – pogosto človek niti ne ve, kaj se mu dogaja in pride do strahu, prokrastinacije, nervoze, tesnobe, paničnih napadov, ankcioznosti, depresije, shizofrenije, demence,…
Potem se tak človek znajde v začaranem krogu vedno pogostejšega bežanja v druge dimenzije, ob povratku pa vedno hujša obremenitev.

Po navadi sama oseba in tudi svojci ne vedo, kaj se dejansko z njim dogaja.

Ker pa se z vsakim odmikom v druge dimenzije zmanjšuje vitalna energija v mentalnem in čustvenem centru, se posledično zmanjšuje sposobnost zavestnega obvladovanja in umirjanja misli in posledično čustev.

Ali se najdete v tem zapisu ali pa v njemu prepoznate koga bližnjih?

Ali ste se vprašali kako si lahko sami pomagate?

Če želi oseba plavati v vodi, se mora naučiti plavati. Jaz sem pri 18h letih prvič prišla do morja, šla vanj in zaplavala. Sama, nihče me ni učil. Prijatelji, ki so bili z mano in so vedeli, da nisem bila nikoli v bazenu se niso mogli načuditi. Ampak zaplavala sem v varni coni, bila umirjena in brez strahu, ker sem vedela, da če mi nebi uspelo, imam še vedno možnost, da se postavim na noge, ker je bila voda plitka. Vsakič sem šla malo dalj, dokler si nisem zaupala in obvladala svoje telo.

Povsem drugače bi bilo, če bi kot neplavalka padla v globoko vodo in bi me zagrabila panika.

Enako je pri prehajanju dimenzij. Velika razlika je, ali se človek zavestno v varnem okolju nauči delati s svojimi energijskimi telesi in se zaveda tudi kakšne so lahko posledice prehajanja med dimenzijami, ali pa se zgodi to nezavedno.

Ljudem, ki imajo »simptome« odsotnosti in posledično težavo, da se umestijo v fizično življenje in ga resnično zaživijo na vseh področjih.

Da svoje sanje, ki jih imajo v balončku domišljije, zavestno spremenijo v želje in jih z načrtom, vizualizacijo, konstantno akcijo uresničijo.

Predstavljajte si, da vam iz nog rastejo globoke korenine in povabite energijo zemlje in jo začutite v telesu. Povejte svoje ime in si recite sem tukaj in sedaj v svojem telesu in da gledate ven skozi svoje oči.

Ko pričnete z enim delom, si tisto, kar imate namen ali morate narediti kasneje zapišite. Ne delajte enega dela fizično, drugega pa že v mislih, ker potem delate prvega na avtopilotu in niste prisotni v sedanjosti ampak v prihodnosti. Ne pozabite, da um ne loči med domišljijo in resničnostjo.

Pri mojem delu je stik z zemljo zelo pomemben, da ohranim stabilnost.

To, da se zavedamo resničnosti nam da naša zavestnost.

To pomeni, da se zavedamo sebe; kje smo, kaj počnemo in kako se počutimo. Veliko ljudi reče, da potem začuti strah in to je normalno, ker prisotnost strahu je v realnosti normalno stanje. Tako, kot je v naših krajih pozimi prisoten mraz.

Pri brezdelju, stresnih situacijah ali rutinskem delu je možnost odhajanja iz telesa, neprisotnost, največja.  

Vadite prisotnost v telesu tako, da usmerite pozornost v trtico, stopala, začutite srce; da se zavedate pogleda čez oči in svojega počutja.  

Če so stvari šle predaleč, pa je potrebno oziroma je zelo priporočljivo, da se posvetujete z duhovnim terapevtom.

Veliko ljudem sem že pomagala, da so prišli nazaj v realnost življenja tukaj na zemlji, da spet obvladujejo sebe, se počutijo varne, so kos izzivom, ki jih prinaša življenje in se spet veselijo življenja.To je moje  delo, moje poslanstvo, prvo zase, potem pa za vse, ki se odločijo za spremembo, in tako delo z veseljem opravljam že vrsto let.

Ija Sonja Egberoungbe